Ureditev dveh pomembnih arheoloških najdišč v središču Ljubljane – Emonske hiše in Zgodnjekrščanskega središča – je izhajala iz občutljivega razmerja med zaščito rimskih ostalin in njihovo dostopnostjo obiskovalcem. Ključni poseg predstavlja nova plast lahke, montažne infrastrukture: dvignjene poti obiskovalca vodijo nad arheološkimi ostalinami, omogočajo celovitejše razumevanje najdišča in hkrati zmanjšujejo fizične posege v zaščitena tla. Sistem poti dopolnjujejo klančine, stopnice, klopi, informacijski elementi ter prostori za vodene oglede in pedagoške dejavnosti.

Oba parka sta bila obravnavana kot celovito okolje za obisk, izobraževanje in vzdrževanje, vendar z različnimi izhodišči. V Zgodnjekrščanskem središču se nova ureditev vključuje pod obstoječe nadkritje ter vzpostavlja poti in infrastrukturo okoli izjemno občutljivih mozaikov in ostalin zgodnjekrščanskega kompleksa. Pri Emonski hiši je poseg obsežnejši: poleg novega sistema komunikacij je bilo zasnovano tudi sezonsko nadkritje iz napetega platna, ki z minimalnim številom podpor ščiti čim večji del najdišča, ne da bi posnemalo historično arhitekturo. Arhitekturni poseg tako ostaja zavestno zadržan – njegov namen ni ustvarjati novo podobo nad arheologijo, temveč omogočiti, da se ostaline varno, jasno in dostopno berejo kot del sodobnega mesta.

Fotografije: Virginia Vrecl